»Ne znam drugače živeti, ker od prvega zavedanja sebe živim tako. Ves čas sem skrbela za nekoga, kot otrok za odrasla starša (njen oče je bil slep, mati pa slabovidna, op. a.), tudi za druge odrasle slepe in slabovidne. Ta moja pot je šla ves čas tako, potem sem pomagala sošolcem, ves čas sem vpeta v podobne zgodbe. Mar mi je za človeka, ki ne zmore toliko. Večkrat rečem, da vsi, ki zmoremo, smo odgovorni do tistih, ki ne zmorejo, in jim moramo stati ob strani.«

»Ni prvič in ni zadnjič, da vse moje prilagoditve ne bodo sprejete, čeprav mi je težje kot vsem drugim. Sem zmožna tako kot vsi ostali. Jaz vem, da znam, če mi drugi ne verjamejo, pa je to njihov problem.«

»Rekla bi, da sem zelo zaskrbljena oseba, tko, na splošno, vse me skrbi.«

»Jaz pa sem mnenja, da smo problem feminizma mi vsi.«

»Samo stekla sem v sobo, kjer je spala Karmen. Čez njeno košaro sem se vrgla točno v trenutku, ko je pritisnil na petelina. In potem je ustrelil še enkrat in še enkrat in še ...«

»Hotela sem nov začetek, da mi ne bi bilo treba snemati z vsemi temi spomini na zlorabo.«

»Med vsemi kandidati sem jaz edini, ki ima praktične izkušnje z ustanavljanjem novih delovnih mest.«

»Mislim, da je največja zapuščina te knjige ravno v tem, da ni treba obupati. Ni treba obupati! Boriti se je treba do konca, vse se lahko spremeni. Vsaka slaba stvar se lahko v dobro prerodi, vsako sovraštvo lahko postane ljubezen. Po mojem nam je mama hotela povedati, da imamo vsi možnost biti dobri, ne glede na to, kar se nam je v življenju zgodilo.«

»Večina skečev, ki sem jih jaz v življenju napisal, je temeljila na tem, da se mi je nekaj zgodilo.«